25. 4. 2012 | 17:00 | Velika dvorana UM

Ljudje smo spolni organi tehnologije

Doc. dr. Iztok Kramberger | Fakulteta za elektrotehniko, računalništvo in informatiko, Univerza v Mariboru

tehnika

Kaj je pogoj za ustvarjanje novih tehnologij?
Ali se s časom res rojevamo vedno pametnejši?
Ali digitalizacija vseh procesov družbe pripomore k razvoju tehnologij?

Iz vidika človeške narave lahko opazimo, da tehnologija sama po sebi kroji okolje naklonjeno ustvarjanju povsem novih tehnologij. Ali obratno iz vidika tehnologije smo ljudje skrivnostne žleze z okvirnim rokom trajanja, ki aktualno tehnologijo reproduciramo. V analogiji z našo naravo lahko rekombinacijo in mutacijo kot seksualno in ne-seksualno reprodukcijo oziroma dva prvenstvena izvora raznolikosti kot osnovne možnosti ustvarjanja novega preslikamo v tehnološko inovacijo. S pridihom biološke inspiracije pa morebiti povzamemo, da je tehnološka inovacija pravzaprav seme tehnologije, katerega rezultat zagotavlja njeno nenehno prilagajanje na spreminjajoče se okolje. Ta proces delitve je načeloma determinističen, saj le ena »napaka« lahko povzroči deformirano »genetsko« zaporedje. Kljub temu, da nam časovna dimenzija daje občutek, da se s časom rojevamo vedno pametnejši, obstaja dejstvo, da s časom izgubljamo pamet. Tehnologija je v tem pogledu v prednosti, saj sami poskrbimo za uspešen prenos naučene informacije iz roda v rod in s tem izničimo potrebo po epigenetskem tehnološkem razvoju. Iz danega stališča se moralna in tehnična vprašanja vse pogosteje zapleteno prepletajo, pri tem pa se ohranja dejstvo, da so um in njegove realizacije ter socialna in ekonomska pravila navidezno povezana z istim materialnim organom, ki jih odobrava – možgani v primeru uma in bogastvo v primeru denarja.

V dobi sodobne informacijske družbe nekako poskušamo digitalizirati vse procese, med drugim tudi tiste osnovne metode naše interakcije kot temeljne elemente obstoja družbe. Za ta dejanja uporabljamo danes že povsem standarden procesni model in se pri tem odmikamo od zvezne narave, ki v okvirjih našega današnjega razumevanja pridobi pridih diskretnosti šele na kvantnem nivoju. Hkrati pa vedno podrobnejše razumevanje naših možganskih procesov in želja po njihovem modeliranju kaže možnosti po spreminjanju aktualnega procesnega modela v smeri uporabe zveznih procesno-pomnilnih elementov. Če odmislimo okvirje aktualne tehnologije in v celoti preslikamo naše možganske procese na tehnološki nivo, se nam zaradi naših nenehnih mentalnih teženj po večnem obstoju paradigma minljivosti ukrivi pod vplivom večnosti, namreč naša predstava časovne komponente dobi povsem nove razsežnosti.

Živimo v času sodobne informacijske družbe, ki s svojimi globalnimi težnjami globoko posega v naš življenjski vsakdan, še posebej na načine medsebojne družbene interakcije in komunikacije. Priča smo večjim tehnološkim spremembam, ki s svojimi konvergenčnimi težnjami zlivajo sodobne elektronske komunikacije v smeri interaktivnih storitev. Na tej točki so zaživeli neposredni možganski vmesniki, s katerimi poskušamo preslikati kognitivne procese naših možganov v fizikalno merljive veličine in posledično razširiti prihodnost komunikacij med človekom in strojem na miselni nivo.

Doc. dr. Iztok Kramberger

Iztoka Krambergerja mnogi poznajo kot odličnega predavatelja in cenjenega strokovnjaka na področju elektronike. Mnogi pa ne vedo, da je za to, da se je posvetil elektroniki, delno ''kriv'' nihče drug kot njegov oče. Kot petošolca ga je namreč mnogo bolj kot ostalo zanimalo vse, kar je bilo povezano s kemijo. Nekega dne sta tako s sošolcem prinesla domov kos premoga, ki sta ga zmlela v kavnem mlinčku. Posodi v kateri sta ga segrevala, sta dodala še nekaj spojin in ustvarila smodnik. Vendar ni šlo vse po načrtih, saj je zagorela napa in z njo še polovica kuhinje. Takrat mu je oče prepovedal vsakršno eksperimentiranje, ki je v povezavi s kemijo. Tako se je rodila nova strast, strast do elektronike, za katero pravi, da je eden tistih srečnežev, katerim je hobi postal služba. Po SERŠ-u se je vpisal na FERI, smer Elektronika, kjer je ostal tudi po zaključku študija. Pri prof. Rozmanu je stegnil prvo šestico za programiranje, češ da tega ne zna početi. To ga je naučilo, da se znanje zelo težko ocenjuje ter da ga nekateri spregledajo ali preprosto ne želijo videti. Ob tem dodaja, da se je potrebno zavedati, da povprečje fakultete nikakor ni merilo kvalitete osebnosti, čeprav nekateri še zmeraj gledajo le to. Študenti so po njegovem mnenju danes premalo motivirani in brez pravih ciljev, ki bi jih vodili skozi izobraževalni proces na način, da bi od njega potegnili maksimum. Slednje mu potrjujejo kar sami, kadar jih povpraša, kaj delajo tukaj. Pravi, da navadno zavlada tišina, če pa že kdo spregovori, pa se odgovor vedno nanaša na plačo in ne na željo po znanju. Prav zaradi tega želi študentom sporočiti, da se zgodba o uspehu ne skriva za tem, kar je napisano na papirju.