Več-nivojska kompleksnost v družbi

Prevladujoča znanstvena paradigma ne daje podlag za razmišljanje na več ravneh hkrati. Še zlasti je to očitno v družbenih vedah. Družbeni pojavi niso vidni enako kadar so gledani od blizu in daleč. Podobe, pridobljene na različnih ravneh opazovanja so nesomerne (inkomenzurabilne) zato jih ni mogoče neposredno primerjati. Kljub temu je večina družbenih študij opravljenih na eni sami ravni analize, njihove ugotovitve pa se jemljejo kot splošno veljavne. Ker doslej neka več-nivojsko povezovalna družbena metoda še ni bila razvita ostaja razvoj več-nivojskih metod raziskovanja kompleksnih družbenih pojavov eden najpomembnejših znanstvenih izzivov družboslovja današnjega časa (Rotmans, 2002). Nerazvitost več-nivjskega raziskovanja družbe je postala velika težava, saj je družba več-nivojski sistem, ker ga tvorijo globoka in nerešljiva nasprotja med ravnmi. Na primer med potrebami lokalne in globalne ali le nacionalne ravni države. Več-nivojski pogled doslej ni bilo zelo izrazit in pomemben, ker živimo v ekonomskem redu in v konstruktu družbene realnosti, ki temeljita na somernosti družbenih dejstev, kar pomeni, da so pomembni družbeni dogodki takšni, da jih lahko opazujemo kot denarne tokove (denar kot skupni imenovalec somernih pojavov) in zato lahko odgovor na vprašanja na višji ravni obravnave (v vladi na primer) preprosto spoznamo kot mikro-makro agregacijo teh denarnih tokov od spodaj navzgor. A družbeni pojavi so v določeni meri nesomerni, globoko konflikti, zato niso primerljivi v istem skupnem imenovalcu. To zahteva od vsakogar, ki želi o čemerkoli v družbi soditi univerzalno, da poznana mikroskopska dejstva sintetizira na neagregaten način. To je pogoj kakršnekoli možnosti ponovega oblikovanja algoritma za dosego družbenega soglasja o ključnih vprašanjih. Pričujoči prispevek podaja predlog za sredinsko metodo proučevanja družbene več-nivojskosti. Več-nivojska narava resnice je v sociologiji in ekonomiji vseskozi obrobna tema. Prevladujejo eno in dvo-nivojski pristopi, več-nivojski način razlage pojavov pa se šele razvija z evolutivni razlagami družbe (Veber, Schumpeter, ačetek XX stoletja), ki uvede tretjo, mezo ravenproučevanja. Tro-nivojski pristop se poglobi s teorijo kompleksnosti (Dopfer, Easterling, zadnje desetletje), razviti za proučevanje umetnih sistemov (Simon; O'Neill, druga polovica XX. stoletja). Teorija kompleksnosti poda argumente za trditev, da je mezo raven a priori najprimernejše izhodišče za proučevanje kompleksnih družbenih pojavov zaradi svoje bimodalnosti oziroma dvojnega horizonta. Pogled z mezo ravni je hibrid med mikro in makro pogledom in je zato do njiju neizključevalen. To potem narekuje dvojno metodologijo družbenega raziskovanja, ki je obravnavana s silnicami šibke emergence, potekajo v smeri mikro-mezo, ter s silnicami stroge emergence, ki potekajo v smeri mezo-makro. Tako porojen makro pogled je očiščen univerzalističnih vsebin. To je pogoj, da kompleksni družbeni sistemi ostanejo integrabilni kljub temu, da so zasnovani na nesomernih podlagah. Tri-nivojski problem kompleksnosti s samim odkritjem neizključevalnega opazovališča in naselitvijo raziskovalca v njem ni rešen, samo pravilno je zastavljen, namreč tako, da ga lahko začnemo razreševati sredinsko. Sredinska miselnost se v mezo območju družbene kompleksnosti po potrebi raziskovalca poglablja (vertikalno) ali širi (horizontalno). Mezo raven ni enovita – avtor razloči več podravni mezo ravni: mezo 1, 2, 3a, 3b in 3c, itn. Predstavljena sintezna metoda poveže sredinsko miselnost, ki jo narekuje vertikalna razlaga kompleksnosti, s šibkimi povezavami med sistemskimi sestavinami, ki jih zajema horizontalna razlaga kompleksnosti. Zlitje vertikalno pridobljene sredinske miselnosti s horizontalno pridobljenimi šibkimi povezavami poda mehko logiko, ki jo prispevek predlaga kot okvir za kompleksno obravnavo družbene kompleksnosti. Sklep prispevka je, da je mezoskopski izraz družbenih zadev vse, kar kolektivno posedujemo in pravzaprav tudi vse, kar res potrebujemo za upravljanje urejene kompleksnosti družb. Sredinsko načelo neizključevalnosti v urejanje kompleksnih družb ne uvaja družbene nirvane, prav nasprotno, odpira nam svet, v katerem bo toleranco do drugačnih in relativizem razlik zamenjala glasnost usklajevanja legitimnih interesov. Mezologike ne moremo sprejeti brez popolne vpetosti vanjo, kar pa zahteva vstopiti v agonistične konflikte nerešljivih legitimnih družbenih nasprotij, da bi pri njihovi pluralni obravnavi lahko odkrivali okna priložnosti za interakcije, ki so sicer samo delno zadovoljujoče, ker so hibridne in sekundarne. Sredinska miselnost na eni strani obljublja sproščanje družbenih nasprotij, katerih nosilci bodo skušali uveljaviti svoje legitimne zahteve, a na drugi podaja neizključevalen okvir za njihovo pluralno obravnavo.