Živimo v svetu, kjer najraje verjamemo le v to, kar izmerimo, določimo, identificiramo, in kvantificiramo, zato je razvoj novih senzorjev in senzorskih sistemov v zadnjih letih doživel revolucijo. Čeprav znamo poleteti v vesolje, pa še vedno nimamo primernih senzorskih sistemov, ki bi lahko v popolnosti nadomestili naša čutila, kot na primer pri izboru vonjev novih parfumov, pri določevanju in opisovanju okusa vin, hrane. Še bolj oddaljeni pa so v tem trenutku senzorji, ki bi identificirali naša razpoloženja kot so sreča, žalost, ljubezen ali pa celo, da bi lahko brali misli kot je to primer pri telepatiji.
Na drugi strani pa imamo danes celo vrsto senzorskih sistemov, ki jih uporabljamo na področju okoljevarstva, v medicini, pri kontroli kvalitete hrane, za osebno zaščito, v športu… Senzorje najdemo praktično na vsakem koraku našega življenja.
Razvoj nanotehnologij in novih nanomaterialov prinaša neslutene možnosti na področju razvoja novih senzorjev in senzorskih sistemov in posledično odpira nove možnosti njihove uporabe, ki so se še včeraj zdele znanstvena fantastika. V predavanju bodo predstavljena najnovejša odkritja s področja nanosenzorjev v medicini, predstavljena bo vizija novih nanosenzorjev, ki in-vivo detektirajo in preučujejo stanje našega organizma.
BioCOM čip (University of California, Berkeley) ilustrira potencial uporabe nanotehnologij, ki omogoča v enem senzorskem čipu zaznavanje kemične, biološke, radiološke in eksplozivne nevarnosti (slika levo).
Nanosenzor z modrim laserskim žarkom, ki prodira v živo celico za zaznavanje prisotnosti produkta, ki indicira ali je bila celica izpostavljena karcinogenim substancam (slika desno).
Kaj pa tako opevana ljubezen, ki je navdih pesnikom, pisateljem, slikarjem že vso zgodovino...ali je lahko izziv tudi znanstvenikom? Med prvimi, ki se je s to temo znanstveno raziskovalno ukvarjala, je antropologinja Helen Fisher. Njena odkritja predstavljajo tudi realno osnovo za zaznavanje posameznih faz ljubezni.
Mogoče se sliši kot iz kakšne futuristične Shakespearove drame, ampak ni daleč, da se ustvari tudi »ljubezenski senzorski sistem«.
Aleksandra Lobnik je diplomirala leta 1987 na Tehniški fakulteti Maribor, magistrirala iz področja analizne kemije leta 1991 na Fakulteti za Naravoslovje in Tehnologijo v Ljubljani. Leta 1994 se je vpisala na podiplomski doktorski študij na Karl Franzens Univerzo v Gradcu, Avstrija na smer analizna kemija in pod mentorstvom prof. dr. Otta Wolfbeisa, leta 1998 uspešno zagovarjala doktorat z naslovom “Optical characterization of sol-gels and their application to chemical sensors.”
Leta 2001 je ustanovila v okviru Univerze v Mariboru, Fakultete za strojništvo, Center za senzorsko tehniko z namenom aktivnega vključevanja v reševanje problematike varstva okolja, s pomočjo izvajanja različnih monitoringov, pilotnih poskusov čiščenja voda in razvijanja novih metod (senzorjev) za spremljanje ekoloških in procesnih parametrov. Danes Center za senzorsko tehniko razpolaga z opremo za izvajanje pilotnih poskusov sanacije različnih tipov odpadnih voda po raznovrstnih tehnoloških metodah (kemijska oksidacija, membranska tehnologija, biološko čiščenje). Ukvarja pa se tudi z razvojem novih on-line, in-situ senzorjev in senzorskih sistemov za merjenje ekoloških in procesnih parametrov.
Dr. Aleksandra Lobnik je avtorica več kot 100 znanstvenih prispevkov v obliki člankov v znanstveni periodiki in referatov na konferencah in simpozijih. Iz znanstvenega opusa ima objavljena tudi tri samostojna poglavja v monografijah in je avtorica treh strokovnih monografij, izdanih pri tujih založbah.
Je vodja različnim domačim in mednarodnim projektom in je redna vabljena predavateljica na tujih univerzah: Univerza v Regensburgu, Nemčija; Univerza v Southamptonu, Anglija; San Diego University, ZDA, Kuala Lumpur University, Malezija; Ueda Univerza, Nagano, Japonska; CNEA Buenos Aires, Argentina, ter na delavnicah, ki jih organizira NATO in SPIE v ZDA (Boston, San Jose, San Diego).
Je avtorica/soavtorica 4 patentov in ima 4 patentne prijave pri Uradu RS za intelektualno lastnino, kar nakazuje tudi na njeno bogato strokovno dejavnost in povezanost z gospodarstvom.
Prof. Dr. Aleksandra Lobnik je kot mentorica prejemnica prestižne mednarodne nagrade dodeljene v Franciji, za najboljši prikazan aplikativni projekt (CITEX 2006, Francija) in prejemnica nagrade za »Naj raziskovalko za leto 2010« za izkazano sodelovanje z gospodarstvom.
Več informacij o avtorici seminarja lahko najdete na povezave http://aleksandralobnik.wordpress.com.