Zakaj je sranje globalni problem in kako se izkopati iz njega

e sranje en takšen globalni fenomen? Za ameriškega moralnega filozofa Harryja Frankfurta je odgovor pritrdilen. Da obstaja toliko sranja, pravi, je ena izmed poglavitnih značilnosti naše kulture. Težava je že v tem, da to vsi vemo in ga trpimo. Še večja težava je, da vsak med nami prispeva svoj delež. No, nekateri malo več, mi seveda manj. Vprašanje, prenešeno v sfero znanosti, je bizarno enostavno: zakaj naše tudi znanstveno prizadevanje po resnici ni tako uspešno, kot bi si tega sicer želeli? Konceptualna strategija in filozofska podlaga razprave je terminološko posegla po nečem, kar sicer zveni nadvse neakademsko in dovolj neresno, a še kako dobro streže potrebi po običajnem vsakdanjem opisu stanja stvari – Frankfurt ji, na sledi običajni angleški govorici, preprosto najde pravo ime - sranje (bullshit). Metodično izhodišče je epistemološko utemeljeno: za razliko od lažnivca, ki ga resnica zanima le zato, da s pomočjo njenega izmikanja vara, pa sralec v temelju resnico zataji in ignorira, zaradi česar je, kot pravi avtor, »večji sovražnik resnice kot lažnivec«. Žal se to dogaja tudi znanosti. Sranju je s tem, kakorkoli bi občutljivemu in nepozornemu ušesu to zvenelo kot ceneno ali celo naivno paberkovanje, pridodan resen status raziskovalnega predmeta. In velja za dober opis zunanjega stanja stvari. A to je le en del zgodbe. Ker kaj bi z analizo kulturnih in družbenih fenomenov, če pa gre za to, da bi se ga končno morali znebiti? Kako stopiti iz njega, namesto da nabavljamo vedno večje škornje?